Terasa pred vhodom

Alice je iz akademije stopila na z mesečino ossvetljeno verando. Vsedla se je na klop ob ograji in tiho gledala v veje hrasta nad njo. Mala lastovica je čepela tam in tiho žvižgala. Gledali sta se iz oči v oči. 'To je čudno!' je pomislila Alice in hitro odtrgala pogled. Bilo ji je zares dolgčas in odsotno se je zibala na stolu. Iz torbice je vzela pisano liziko in jo začela listati. Bila je osamljena kot še nikoli. Takrat pa je zaslišala korake.

Belree se je vračala iz gozda, ko se je začela noč prevešati v jutro. Ta dan je bil zanjo precej nenaporen, saj je imela le dve uri pouka. Takoj po koncu zadnje ure, ki jo je preživela v učilnici se je odpravila v gozd. V učilnici, pa tudi kabinetu je bila od prve do zadnje, osme ure, čeprav je poučevala le tretjo in peto. Vedno ji je šlo na živce, da je mogla biti na voljo za vprašanja celoten pouk. Kot da kdaj kdo kaj vpraša , si je nejevoljno mislila. V gozdu je seveda pozabila na čas, dokler ni tema začela bledeti. Takrat se je urno odpravila iz gozda, proti glavni stavbi. Upala je, da bo ujela profesorico, bolje, varuhinjo, ki je poučevala enega izmed bojevniških predmetov. Ta ji je zjutraj, na zajtrku omenila, da bi si za pouk sposodila eno izmed njenih knjig o ravnotežju zraka in Belree ji je odgovorla, da jo bo poiskala. Ko jo je našla, je imela varuhinja Alberta pouk, zato je Bel knjigo pustila na mizi v kabinetu in šla v gozd. Ko je prišla v biližino glavne stavbe, je globoko vdihnila in zazehala. Nato si je z roko popravila rdečkasto-rjave lase, ki so ji padali na čelo in se začela vzpenjati po stopnicah. Že čez nekaj sekund je stala na terasi pred vhodom in ko je roko položila na kljuko, je ss kotičkom očesa zaznala nekoga. Ne varuha, pa tudi učitelja ne. Bila je neka morojska svetlolaska, sedela je na enemu izmed stolov in lizala liziko. Belree je ni poučevala, vedela pa je, da ji je ime Alice in da obvladuje zemljo. To ji je povedala kolegica, profesorica obvladovanja zemlje. Če je bilo za verjeti njenim besedam je bila Alice zelo nadarjena. Pa vseeno, nadarjena ali ne, krši pravila, si je v mislih rekla Bel. Nato je stopila bližje dekletu, ki jo je šele sedaj opazilo. "Pozdravljena, " je rekla prijazno, nato pa z malo strožjim glasom nadeljevala:" Kako pa, da si tukaj? Hora legalis se bo kmalu začela." Stopila je korak nazaj in s zanjo neznačilnimi priprtimi očmi nepremično gledala vanjo. Jasno je bilo, da je Belree ne bo kaznovala, le izvedeti je želela zakaj je tukaj.

((Alice, kje si na terasi ti našla stol? Ta terasa je kao pred vhod. Lahko pa da si kakšen varuh, ki je iz nevem katerega razloga zdajle odsoten prinesel stol. Dajva tko, prav?))

((vem glede stola, tko sm misla da se morm nekam vsest .))

Alice je poskočila v zrak ko je zagledala profesorico. Pa ravno nanjo je morala naleteti. Na prvi pogled se ji je zdela prijazna in malo si je oddahnila. "Oprostite profesorica, lep dan je danes pa sem malo na zraku" To je bilo kar čudno slišati glede na to da je bilo zunaj oblačno in malo hladno, vreme ni bilo slabo a za poležavanje na terasi pred vhodom še zdaleč ne tako sončno. Zmanjkalo ji je izgovorov in zastrmela se je v profesoričine oči ki so kakor dva laserska žarka zrla vanjo. "K..Kaj se bo kmalu začelo?" Bila je zbegana saj ni razumela učiteljičinih besed. ((sory nč ne štekam))

Belree je bila presenečena, da je učenka poskočila, ko je ugotovila, da gleda profesorico. Nikoli ni bila ena od tistih učiteljev, pred katerimi bi učenici odskakovali. Ob tem se je spomnila nekega svojega profesorja Nagyja, ki jo je učil slovansko umetnost. Najzopernejši predmet, ki obstaja na tem svetu, si je mislila, jaz sem vedno urejala zapiske za ostale ure pri tem predmetu. Očitno si je Alice oddahnila, ko jo je vsaj približno prepoznala. Ob učenkinih nasljednih besedah pa se je iskreno zasmejala. Nekateri učitelji bi ji dali pripor že samo zato, ker bi imeli občutek, da se dela norca z njih. "Lep dan, kaj? Če imaš rad oblake in hlad...," je rekla in se stresla. Šele sedaj ji je postalo jasno, kako mrzlo je in kako jo zebe. "No, kakšnem obvladovalcu zraka bi tolerirala izgovor, da hoče biti na svežem zraku, ampak tvoj element je zemlja, imam prav? In če sem si prav zapomnila, ti je ime Alice," je rekla mlada profesorica. " Meni je ime Belree, a je bolje, da me kličeš profesorica Noel." Njeno naslednje vprašanje jo je presenetilo. "Hora legalis , kaj se nisi nikoli učila latinščine? Pomeni policijska ura oziroma, tukaj pomeni ura, ko se morate vrniti v dom," je naredila predah, nato pa nadaljevala:"Ta izraz je bil zelo razširjen, ko se akademijo obiskovala jaz, pa sploh nisem veliko starejša od tebe. Še deset let ne." Belree se je delala, da razmišlja in je upala, da bo Alice sedaj razumela.

((Hmmm, nekaj na kratko))