Ime in priimek: Alice Bell
Vzdevek: Al
Starost: 16
Element: Zemlja
Rad ima: Gozdove, prijatelje, ljubezen, živali, čokolado, urejanje frizure...
ne mara: Maščevalnih ljudi, labodov, smradu, rib, čevljev, zime...
Značaj: Aamine se je nasploh vedno držala zase, a si je tu in tam pridobila krog prijateljev, ki jih ima rada in o njej pravijo, da je nasmejana in nasploh pozitivna oseba. Vedno je imela rada ljudi in sprejema jih takšne, kot so, a preprosto ni takšna, da bi prišla do njih in sama začela pogovor. Namesto tega opazuje okolico z nasmehom na obrazu ali pa čas preživlja na prostem skupaj s knjigo. Branje je ena izmed njenih redkih strasti. Ko si zastavi nek cilj, ga tudi doseže in ne odneha tudi pod močnimi pritiski. Morda včasih daje vtis osebe, ki psihično ni preveč močna, a to ne drži. Kljub zaprtosti in nekolikšni odtujenosti od skupnosti je v svojem življenju srečna. Včasih je do nekaterih preveč hladna in jim pove kar si misli naravnost v obraz.
Lasje: Ima srednje dolge svetle lase, ki so vihravi saj so ponavadi valoviti. Padajo ji čez ramena, barva pa je podobna žitnemu polju. Ponavadi nosi lase prosto spuščene.
Oči: Ima bleščeče modre oči, ki so velike in so ji od njenih videznih lastnosti najbolj všeč. Iz njih je nemogoče prebrati njena čustva, obkrožene pa so z nizom dolgih in gostih trepalnic.
Izgled: Aaminina postava je drobna suhljata, ampak to ji nekako pristaja. Ima precej zanimiv obraz, na katerem ponavadi kraljuje širok nasmešek, ki privablja poglede ljudi s svojo toplino. Glede oblačil se ne obremenjuje pretirano in iz tega nikoli ni delala velikih scen, saj ji zadoščajo že preproste tunike, krilo ali pa nekaj popolnoma tretjega – najpomembnejše pri tem je, da je njej všeč. Rada ima naravne barve barve naprimer zeleno, temno modro ali rjavo. Ne mara nakita zaradi ideje, da jo utesnjuje. Rada misli, da ni nič posebnega in se nikoli ne trudi, da bi izstopala s svojim videzom.
Zgodovina: Večji del njene preteklosti je nezanimiv in monoton, a hkrati svetel ter vesel - kratek film o sončnih poletjih in hladnih zimah na Šivnininskem, o neskončnih večerjah, pri katerih se je vedno zbrala celotna družina in o babičinih monologih, ki so se večinoma navezovali na ptice. Rodbina njenega očeta Nilsa je bila ena starejših in obširnejših in priznanih kar se tiče obvladovanja zemlje. Aamine je svojo družino oboževala, posebno vez pa je imela z dedkom, saj ji je dolgo časa pripadalo mesto najmlajše vnukinje. A ravnovesje se je počasi začelo podirati. Prepiri njenih staršev so bili vsak večer glasnejši in nekega dne je njena mati spakirala kovčke in takrat desetletno Aamine odpeljala v njej popolnoma neznano mesto, kjer je imela svoje korenine. Še preden se ji je uspelo navaditi na vse novosti v svojem življenju, je že mama odhajala nazaj, saj je pogrešala svoje domače in se odpravila na jug. Aamine so je vzgojili dobri meščni a na trenutke še vedno pogreša mogočno vilo ob morju in utopične otroške trenutke.
